Hotel in Dvorec Drnča
Dvorska vas 37a
SI - 4275 Begunje na Gorenjskem
Slovenija
Tel.: +386 (0)8 200 5000
Fax.: +386 (0)4 532 5907
www.hotel-drnca.si
Kot lastnik Dermitschhoffa v Dvorski vasi pri Begunjah, je v pisnih virih prvič omenjen med letoma 1050 in 1065 posestnik Iwan iz Zgoše, tudi lastnik Grimšč. Pozneje so imeli dvorec v lasti grofje Ortneburški, v njem so bivali njihovi kastelani z Bleda, Kamna in Waldenberka. Leta 1253 je omenjen Swartzmann iz Drnče, leta 1343 Fritz pl. Drempcz in več drugih. Sredi 14. in na začetku 15. stoletja je last rodbine Drampcz, tudi Drempcz. V začetku 16. stoletja postanejo lastniki baroni Gallenbergi, leta 1505 je omenjen Friderik pl. Gallenberg.
Naslednji lastniki so bili grofje Lambergi s Kamna, od 16. stoletja, do leta 1810, ko je prešel v meščanske roke. Lambergi so za zgodovino dvorca najpomembnejši lastniki. Jakob II. Lamberg je bil član viteške bratovščine ˝za zmerno življenje˝, imenovane Zlati križ in je dvorec leta 1531 v celoti prenovil v renesančnem slogu. Ovekovečiti se je dal s svojo spominsko ploščo na pročelju dvorca. Na plošči iz leta 1558 je vrezano njegovo življenjsko geslo: »Bog daj srečen konec!«, ki se ponavlja tudi v turenski knjigi njegovega očeta Gašperja II. Jakobov stric, Krištof I Lamberg je omenjen kot morebitni junak v ljudski baladi Pegam in Lambergar.
Janez Nepomuk grof Lamberger je dvorec 21.04.1810, za 7.500 goldinarjev prodal Francu Stroyu, za njim je bil lastnik Andrej Jerman. Zaradi dolgov, ki jih je poravnal Janez Jarc, je dvorec prešel leta 1827 v njegovo last. Okoli leta 1868 je imel v njem Tomaž Grilc suknarno. Volneno sukno je izdeloval že na strojih, zato so mu domačini nadeli ime Pr' Mašinarju.
Josephine Baronin Baillou, roj. Sedlar, se je rodila v češkem mestu Vsetin. Poročila se je z baronom Raoulom Bailloujem, rojenim v Zduši pri Kranju. Pred 2. svetovno vojno sta živela na posestvu dvorca Drnča oz. Dernskega gradu. Starejši prebivalci okoliških krajev se ju spominjajo kot zelo izobražena in dobra človeka, ki sta živela s krajem. Baron je vodil tudi t. i. biblični krožek, kjer so se zbirali možje in »biblali« oz. prebirali in se pogovarjali o besedah iz Svetega pisma. Zaradi ugleda, ki ga je uživala kot baronica, izobraženosti in znanja nemškega jezika, je nemalokrat posredovala v begunjskih zaporih in iz njih mnoge rešila gotove smrti. Ob koncu vojne je morala, ne glede na to, da je tvegala življenje za slovenske ljudi in ne glede na to, da sta imela takratno jugoslovansko državljanstvo, skupaj z možem zapustiti dvorec v Dvorski vasi. Oba sta se po vojni želela ves čas vrniti domov, a jima takratna oblast ni dovolila vrnitve. Sorodniki so se kasneje odrekli pravici do povrnitve premoženja in tako je dvorec ostal v državni lasti.
Objekt je po vojni desetletje propadal, nato pa so v dvonadstropnem poslopju z vogalnima pomoloma uredili klimatsko zdravilišče Toneta Čufarja (od tod je med domačini še vedno v uporabi ime Čufarija) in je spadalo pod upravo Psihiatrične bolnišnice Begunje. Zdravilišče je začelo delovati leta 1954, ko so ga uredili v takrat izropani in nacionalizirani stavbi. Kaj vse je bilo v dvorcu pred tem letom, vedo povedati le še nekateri starejši ljudje. Leta 1963 so bili v dvorcu med drugim nastanjeni prizadeti v potresu v Skopju (predvsem ženske in otroci). Kot del PBB je dvorec deloval do leta 2004, leto kasneje se je pričela prenova dvorca in gradnja novega hotela. (vir:Peter Kolman).